|
UNSPOKEN LYRICS
"Evolucija" (2003 Demo)
1. Scene one - Rojstvo zavesti: Dih
2. Evolucija
3. Konstrukt zavesti
4. Scene two - Potovanje skozi sebe: Opazovanje (instrumental)
5. Poimenovanje
6. Dejanje (instrumental)
7. Scene three - Vprašanja: Zakaj sem
8. Tisti, ki bedijo
9. Brezèasnost uma
10. Scene four - V obliki kroga: Ekvilibrum
11. On je vsi (rekonstrukcija)
1. Scene one - Rojstvo zavesti: Dih
Glas: »Pripravi se,
kmalu odhajaš na pot.
Prišel boš nazaj,
ker nikamor drugam ne moreš priti.
Prišel boš nazaj.
Kmalu.«
2. Evolucija
V zavetrju èasa zadiham,
da še enkrat prek sebe
zgradim, kar obèudujem,
kar sem nekoè že imel.
Gibanje brez obstanka,
ponekod pa izgleda,
kot da stojim
in se smejim.
Razvoj skozi veke živi,
a zmeraj sem tu,
zmeraj sem jaz.
Evolucija, iz delcev neba,
v delce duha.
Evolucija, vloge zavesti
v igrah življenja.
Zadihal sem sam.
Skozi prizmo èasa,
se èudim svetovom.
Prviè zaèutim,
da sebe igram.
Kaj si želim,
koga igral bi,
zaenkrat ni važno.
Dajte mi masko!
Razvoj skozi veke živi,
a zmeraj sem tu,
zmeraj sem jaz.
Evolucija, iz delcev neba,
v delce duha.
Evolucija, vloge zavesti
v igrah življenja.
Zadihal sem sam.
3. Konstrukt zavesti
Nekje iz ozadja prihaja na dan
pretopljen konstrukt zavesti.
Razvija se sam in sili v
svojo najvišjo obliko.
Èutim rojstvo nenadnih sprememb
èutim umiranje tistih
ki sebe zapušèajo iz strahu
namesto iz empatije.
Spremeni sebe
in spremenil boš svet,
to je zakon življenja,
ne skrivaj namene,
ni težko zaèet,
èe poimenuješ obstoj skozi sebe.
Konstrukt zavesti
raztrgan svet zaspi
konstrukt zavesti
kje sem zdaj in kje so vsi
konstrukt zavesti
v dolinah zla zamira glas.
Dokler ne najdem polje
kjer se zadnji odstavek razkriva,
šel bom èez èrke groze,
besede želja in stavke trpljenja.
Spremeni sebe
in spremenil boš svet,
to je zakon življenja,
ne skrivaj nameme,
ni težko zaèet,
èe poimenuješ obstoj skozi sebe.
Konstrukt zavesti
raztrgan svet zaspi
konstrukt zavesti
kje sem zdaj in kje so vsi
konstrukt zavesti
4. Scene two - Potovanje skozi sebe: Opazovanje (instrumental)
5. Poimenovanje
Poimenuj me,
da me v težkih trenutkih
iz spanja priklièeš.
Poimenuj me,
da me drugim razlagaš,
ko jezo gojiš.
Klièi me zgodba, jeza,
jubezen,
klièi me sodba, boleèina,
obraz.
Poskušaj me najti
v gozdovih kraljestva,
poskušaj me skriti,
ko gledaš v raj.
Poimenuj me,
da boš znal o meni
knjige pisati.
Poimenuj me,
da krivice popravljaš,
ko v strahu živiš.
Klièi me zgodba, jeza, ljubezen,
klièi me sodba, boleèina, obraz.
Poskušaj me najti
v gozdovih kraljestva,
poskušaj me skriti,
ko gledaš v raj.
6. Dejanje (instrumental)
7. Scene three - Vprašanja: Zakaj sem
Obraz dolžnosti :
"Niè ne èutim,
zdaj sem sam v sebi
vedno sanjam,
da v senci se zbujam,
padam
in se v senci dvigujem."
"Zakaj sem,
èe ne znam obstajat?
Zakaj sem,
èe se ne poznam?"
"Zdaj želim si,
iskat svoje zgodbe,
zdaj zbežal bom,
da v svetlobi se zbujam,
padam
in se iz sence dvigujem."
Obraz modrosti :
"Ali lahko zbežiš iz svoje realnosti,
ali lahko zbežiš iz svojega sveta?
Ali lahko zbežiš iz svoje realnosti,
ali lahko zbežiš iz svojega sveta?
Ne beži stran iz svojega sveta,
ne beži stran."
8. Tisti, ki bedijo
Spet se predajaš,
spet se razvajaš,
spet se s svojo igro obdajaš,
vidim te,
ko v sebe greš.
Daješ mi slutit,
daješ mi èutit,
kako je v svetu brez volje.
Prosim te, ne izgubi me.
Osamljena bitka spet pleše,
spet upira se vodnikom noèi.
Odkimava z glavo,
riše svoje toèke,
sliši samo tisto,
kar želi.
A v samoti se zaveš,
da izbiraš zmeraj sam.
Èe se zbujaš,
ko vsi drugi spijo,
èe tolažiš se
z zvokom noèi,
èe poskušaš rešiti se z vojno,
potem še nisi bitje luèi.
Ob sebi oživljaš svetove
v njih se spušèaš,
v njih se uèiš.
V njih razmišljaš,
v njih se pretvarjaš,
da vse lepo je,
da vse res se zdi.
A v samoti se zaveš,
da izbiraš zmeraj sam.
Èe se zbujaš,
ko vsi drugi spijo,
èe tolažiš se
z zvokom noèi,
èe poskušaš rešiti se z vojno,
potem še nisi bitje luèi.
9. Brezèasnost uma
Kje se zaène
svet, ki v sanjah se zbuja?
Kje se konèa
zgodba, ki zvoke prebuja?
Kje je roka,
ki v pravo smer kaže?
Zlobe ni veè tam,
kjer obstajal sem.
Kaj zgodi se
ko svet se mi zlaže,
da ti si zrak,
da ti si nebo?
Kam um gre,
da reši svoje norosti?
Kam gredo vsi
iskat svoje kreposti?
Kje je roka,
ki v pravo smer kaže?
Zlobe ni veè tam,
kjer obstajal sem.
Kaj zgodi se
ko svet se mi zlaže,
da ti si zrak,
da ti si nebo?
Ti si zrak.
Ti si nebo....
10. Scene four - V obliki kroga: Ekvilibrum
Gradim in bližam se samemu sebi
prihodnosti ne vidim,
preteklosti ne poznam.
Zdaj vem da resnièno obstajaš,
vem da nikoli nisem bil èisto
sam.
Zavest se igra s svojo zgodbo
ekvilibrum zbuja se.
Pravijo da, jok in zloba
v smehu in ljubezni smisel ima.
Ustvarjam nove gibe,
s katerimi pozabljam dan,
ko na vrhu sence
zajemal sem zrak.
Grabežljiv vonj me spominja na
risbo,
ko risal sem krog,
a trudil sem se zaman.
Nisem dojel,
da rabim le nekaj,
èemur kasneje podaril bom ime.
Zavest se igra s svojo zgodbo
ekvilibrum zbuja se.
Pravijo da, jok in zloba
v smehu in ljubezni smisel ima.
11. On je vsi (rekonstrukcija)
Obèutek popolnega zaupanja,
ko med zvermi plešeš zadnji ples,
skozi tisoè vekov se prebuja
a ob zadnjem padcu se rodi.
Nikoli veè ne morem biti isti.
Nevedenje, vedenje, zavedanje
in tišina v kateri je vse.
Ko veter spi
raziskujem svoje sanje
on je vsi.
Ko sedim v templju uma sam
vidim, da je vse kar hoèem,
vse kar imam.
Tisoè obrazov bistva,
tisoè èisto drugaènih poti.
tiha modrost zavesti,
vzklila je, da se ponovno rodi.
Dvigam se iz slepote,
gledam dol na ves svet.
Vraèam se na zaèetek,
v veènost odšel bom živet.
Ko veter spi
raziskujem svoje sanje
on je vsi.
Ko sedim v templju uma sam
vidim, da je vse kar hoèem,
vse kar imam.
|
|
